PART 4 - Trikrat na dan v samostan ali grške laži!

Pri Grkih sva se (malo zares, malo za hec) naučili, da ne povedo nujno vedno vsega tako, da bi midve razumeli, kaj oni mislijo. Znak za srednjeveški grad namreč predstavlja cerkev (na ogled sva se odpravili ravno pred mašo in sva tako srečali precej vernikov in mož v črnem), nato pa sva ugotovili, da so s slikopisom zelo natančno ponazorili da gre za verski objekt. Seveda sva se hitro navadili njihovega načina razmišljanja. Tokrat sva se v resnici proti samostanom odpravile zvečer, naslednje jutro in potem še dopoldne. Ne vse v istem dnevu, ampak pustimo podrobnosti.

Zato tudi malo zamenjan vrstni red. Začnimo torej zvečer. V najino super duper nastanitev z balkonom in pogledom na goro (ki jo ponoči osvetlijo) sva prispeli popoldne. Ravno toliko, da sva se lahko odpravili v enega od samostanov na skalah, ki sva jih opazovali na poti do mesta Kalambaka. Greva v samostane! Am, ne bo šlo! Zaprejo jih že ob petih. Zato sva z najinimi super sposobnostmi prilagoditve strica googla hitro povprašali, če nama predlaga kakšno razgledno točko. In spet sva se trudili najti kak uporaben podatek o tem, ali morava zdaj na tri urni pohod, ali greva lahko s Pandico. Končno sva v nekem »travel blogu« našli veselo novico, da lahko še naprej igrava gospe in se pripeljeva na razgledno točko. Oziroma dve – poimenovani kar na simpl – Observation deck 1 in Observation deck 2.

Observation deck 1 – ko se po vijugasti cesti pripelješ v »gore« najprej na desni opaziš enega od samostanov. Na levo se odpelješ do prve razgledne točke. Sicer je bilo glede na najine dosedanje razmere noro veliko turistov (to pomeni, da jih je bilo več kot 10-pa niti ne veliko več), a sva vseeno brez težav parkirali (tokrat ne po grško, ampak tako, kot se spodobi). Prva ploščad ponuja res čudovit razgled. Za slike je bilo treba stisniti zobe in zadržati dih, saj so bile najlepše tiste z roba pečine.

Seveda morava pogooglati vse o tej geološki strukturi. Presenetljivo sva ugotovili, da je najin razgled sestavljen iz peščenjaka in konglomerata. Zanimivo, nikoli ne bi uganili.

Observation deck 2 – na tej točki je bilo še nekoliko manj turistov, nekaj cvilečih mačkov in nekoliko drugačna struktura kamenja. Pa seveda parkirišče. Razgled pa seveda prav tako lep kot s prve ploščadi. Od tu sva videli pet od šestih še obstoječih samostanov.

V trenutku sva se odločili, da se lahko potrudiva in ujameva še sončni vzhod (ne, nisva razmišljali, da bi prespali na robu pečine). Po izračunih bo treba vstati ob 5.25 – da ujameva vzhod ob 6.16. Bomo zmogli? Bomo ja!

In res naslednjega dne vstaneva in se še v poltemi odpraviva na prvo ploščad. Ob šestih sva tam edini »zmešani« turistki, kmalu pa nama je sledilo še nekaj takih, ki so žrtvovali svoj lepotni spanec za čudovit razgled. Kmalu je sonce osvetlilo prvi samostan in gorovje. Uživali sva v razgledu in se potem odpravili nazaj spat. Samostani se odrejo šele ob devetih.

Oblekli so me nune in menihi

UNESCOvih »Samostanov na nebu« je trenutno šest: Great Metereon, Varlaam, Rousanou, St. Nicolas Anapausas, St. Stephen, in Holy Trinity.

Odpiralni časi se nekoliko spreminjajo (poleti od 9.00 do 17.00), vstopnina v vsakega pa je 3€ na osebo. Ni veliko za lep razgled, samostan in stranišče (čeprav sva na koncu ugotovili, da je stranišče neuporabno…). Ogledali sva si dva:

St. Stephen monastery – najprej sva se odpravili k najbolj skritemu samostanu v katerem domujejo nune– nahaja se za ovinkom. In bila je dobra odločitev, saj ob najinem prihodu (okoli desetih) kraj še ni prekipeval od turistov. Ko sva odšli, je bila zadeva drugačna (dolga kolona avtobusov med katerimi sva spretno slalomirali do najine Pandice). No, samostan v notranjosti je bil zelo lep.

Varrlem monastery – parkirišče tu je bilo, kljub precejšnji kapaciteti, do konca zaparkirano. Sploh zdaj sva bili veseli za najino mini Pandico in štiri dni hitrega tečaja Grškega parkiranja. Do tega samostana vodi nekaj več kot 100 stopnic. Razgled pa je dih jemajoč. Notranjost, v kateri domujejo menihi, pa tudi.

Da se še malo pogovorimo o oblačilih. V samostanih imajo, pričakovano, zelo strog dresscode. Dolgo krilo (čez kolena) je obvezno. Če nosiš hlače te nune ne spustijo naprej. Urša si je s sabo pametno spakirala dolgo obleko in jo iz ruzaka potegnila kar tam, pred nuno. Meni pa so tako nune kot menihi ponudili njihova krila, ki so jih predstavila na zadnjem »tednu mode v Vatikanu«. No ni bilo tako hudo, le da sem se počutila kot ena gejša ker sem komaj naredila dovolj dolg korak…