Grad Kamen in Trim Krpin

Zimskega dne nisva začeli tako kot na roadtripu. Na pot sva se odpravili šele popoldne, zato da ujameva zadnje žarke na Gorenjskem. Prav osvežujoče se je bilo usesti v avto ter na navigaciji nastaviti cilj, ki je manj kot dve uri stran. Grad Kamen, Begunje na Gorenjskem. Ja, spet greva na grad. In naša Slovenija jih premore kar nekaj. Prav smešno je, da sva si več gradov ogledali v tujini, kot doma. Ja, saj nama je kar nerodno.

Do gradu pelje ozka asfaltirana cesta, pred gradom pa je dobro označena tabla za parkirišče. Ker se nama je makedamska pot (in ozki most) zdela precej sumljiva (predvsem zato, ker res nisva želeli parkirati na neznanem dvorišču), sva po grško parkirali kar na tistem kvadratnem metru pred mostom. Takoj, ko sva prečkali most, pa sva ugledali prečudovit s soncem obsijan grad. Oziroma kar je ostalo od (v svojih časih prav veličastnega) gradu. Grad so v 12. stoletju zgradili grofje Ortenburški in je bil pomembna postojanka ki je varovala pot čez prelaz Prevala na Koroško. Posest so kasneje prevzeli Celjski grofje, leta 1469 pa je posest kupil Jurij Lamberg (takrat je grad dosegel tudi največji obseg).

Najino ostro oko je seveda najprej naletelo na znak "PRIVEZ ZA KONJE". Podobni znaki so naju spremljali tudi kasneje v gradu. Presenetljivo lep grad je najlepši v zgornjem delu. Razdeljen je na pol. Prvo polovico si lahko ogledate, drugo pa...

... sva si seveda ogledali rahlo ilegalno. Da ne bomo samo v tujini počeli neumnosti. Znak za prepovedan prehod naju je sprva ustavil, a sva si hitro premislili. Še sveže stopinje so vodile ob robu in mimo ograje. Da se pod nama le ne podre most, ki že nekoliko visi.

Precej hitro sva se odločili, da se odpraviva ujet še sončni zahod. Cerkev Sv. Petra se nahaja v neposredni bližini. Avto sva prestavili na parkirišče ob vznožju in oblečeni kot eskima mahnili na pot. Že na začetku naju je pozdravila zanimiva pisana tabla, ki je namigovala, da naju, če se drživa desne, čaka zanimiva dogodivščina. Kot dva mala otroka sva se zapodili po stezi Trim Krpin (super spodbuda gibanja in preživljanja časa v naravi). Končno sva našli nekaj zase! Na Indijana Jons sva prav uživali! Izjemna trim steza je sestavni del poti do cerkve in res jo priporočava! Pa še izgubiti se ne moreš, saj je pot zelo natančno označena s smerokazi (roka).

Po vzponu sva si privoščili nekaj minut in uživali v razgledu in zahajajočemu soncu. Pot sva nato hitro nadaljevali do Sankaške koče (približno 10 minut hoje), kjer sva uživali v razgledu na zahajajoče sonce, Blejsko jezero in Triglav. Privoščili sva si še čaj in se nato hitro odpravili v dolino.

No, če sva že tu, greva pa še na Bled! V tem času se je sicer naredila precejšnja kolona vozil, ki so jezero zapuščala, zato je še ostajalo nekaj upanja, da bova deležni parkirišča. Ker je sonce že zdavnaj šlo za gore, je bilo temu primerno mraz. Po hitrem sprehodu med lesenimi hiškami in slovensko glasbo sva se usedli v prvo, s toploto opremljeno kavarno, si privoščili presladko vročo čokolado in se odpravili domov. Za kaj drugega je bilo, kljub najini pripravljenosti na zimske razmere, odločno premraz.

Pa še nasvet: Ko si v dilemi, se drži leve!