Po poteh Soške fronte

Tudi zimske dni je treba izkoristiti. Tokrat smo se odpravili na nekoliko daljšo pot. Če bomo po teh stopinjah odšli še kdaj, se bomo na pot definitivno odpravili že zgodaj zjutraj. Naš štart je bil sicer daljšemu nedeljskemu spancu nadvse prijazen, noč pa nas je zato začela čisto prehitro priganjati.

Najprej nas je pot vodila proti Jesenicam in Kranjski Gori, kjer nas je navduševala okolica, ki se je kopala v sončnih žarkih. Ugledali smo tudi nekaj snega in novih destinacij za izlete! Do okolice Bovca nas je pot vodila čez del Italije. Okoli riti v varžet, pravi slovenski rek.

Prva postaja: razgled na Rabeljsko jezero (Lago di Predil) v Italiji. Večina izletnikov si je zaledenelo jezero ogledovala od blizu, mi pa smo se ustavili takoj po tunelu in uživali v drugačnem razgledu.

Na vrhu prelaza nas je čakala zasnežena topniška enota trdnjave Predel. Raziskali in poslikali smo vse skrite kotičke, nato pa smo prečkali mejo in hitro ugledali tudi trdnjavo Predel. Žal si je nismo ogledali v celoti (oh, kratki zimski dnevi...). Trdnjava in topniška enota sta bili del Soške fronte, obe pa sta zdaj prepuščeni zobu časa. Pred dobrim stoletjem pa sta predstavljali pomembno točko, prelaz, skozi katerega so imeli Italijani neposreden dostop na področje Avstrije. Trdnjava Predel je ena izmed šestih koroških utrdb in je bila zgrajena že v času Napoleonovih vojn (1805). Trdnjavo so dvakrat porušili, leta 1848 pa so na istem mestu zgradili novo. Ta je od leta 1880 služila le še kot vojaško skladišče. Tudi med prvo svetovno vojno je trdnjava ostala skladišče, bivališče delavcev in postaja poštnih golobov.

Po poteh zgodovine smo se spustili proti dolini. Trdnjava Kluže in Fort Hermann predstavljata tako imenovano Bovško zaporo in sta prav tako del koroških utrdb.

Trdnjava Kluže (1882) se nahaja v najožjem delu doline reke Koritnice. Strateško pomembne lege so se zavedali že Rimljani, leta 1471 so tu zgradili utrdbo, leta 1509 pa so svoje dodali še Habzburžani. Nato je bila večkrat obnovljena, bila pa je tudi del Napoleonovih vojn. Francoska vojska je prisilila Avstrijce, da so se umaknili v trdnjavo Kluže, trdnjave pa jim nikoli ni uspelo prevzeti. Vojno so Avstrijci vseeno izgubili, zato je trdnjava samevala do leta 1881. Trdnjavo so nato razorožili, tako da je prvo svetovno vojno pričakala brez topov in drugega orožja. Zanimivo je, da utrdba, zaradi svoje lege, med vojno iz italijanske strani ni bila zadeta niti enkrat. Trdnjava je tako postala zavetje poveljstva. Od leta 1917 pa je trdnjava ponovno samevala in nekaj akcije doživela še v drugi svetovni vojni, ko so porušili (in kasneje ponovno zgradili) most čez Koritnico.

Pred trdnjavo se nahaja tudi zanimiv spomenik z napisom:

"Tukaj je sekalo - tu je bolelo - tu je grmelo - tukaj smo jih hranili - tukaj smo jih vodili - tukaj so nas ubijali - tu so nam ženske ljubili - tu je vojaški boben - padel v brezno zvečer - tu bodi konec vojni - tu naj bo mir."

*Avtor spomenika: Marko Drpić

*Avtor besedila: Zdravko Duša

Kljub temu, da se je že bližal sončni zahod, smo se vseeno odpravili do Zgornje trdnjave Kluže, Hermanove utrdbe ali Fort Hermann (1900). Ime je dobila po Johannu Hermannu, ki je bil v času Napoleonovih vojn branilec utrdbe Predel. Pot do trdnjave pa... Nora! Približno 30 minutna pot najprej vodi ob izklesani skali, nato pa se morate podati v osvetljen tunel. V tunelu lahko najdete dve stranski poti, ki vodita do strelnih lin, od koder je dober pogled na cesto in ozko dolino reke Koritnice. Pot je precej položna, če odštejem natanko štiri ovinke, ki vodijo strmo navzgor. Pot zavije tako, da se najprej oddaljiš od trdnjave Kluže, nato pa se po zgornjem delu spet vrneš nad njo. Tudi zgoraj je del poti vklesan v skalo (vidni so tudi posamezni vhodi kdo ve kam in strelne line). Kmalu se odpre pogled na dolino in trdnjavo, ki je v precej slabem stanju.

Trdnjava je nadzirala celotno Bovško kotlino, opremljena je bila z elektriko, svojim vodovodom in prezračevanjem. Prve svetovne vojne ta utrdba ni preživela. Italijani so nanjo namreč v letu 1915 vrgli kar 3840 granat, trdnjavo pa jih je zadelo okoli 200, tako da so trdnjavo zapustili že zelo kmalu po začetku vojne.

Pot proti dolini je bila ekspresna. Da nas le ne ujame noč! Nameravali smo si ogledati še enega od muzejev na prostem (Ravelnik), a si bomo očitno morali vzeti čas in se nekoliko bolj zgodaj zapeljati v te čudovite kraje ter si ogledati kar vseh šest takih muzejev. Naslednjič torej po Poti miru!