Part 3 - Zamudili sva vlak na Bradavičarko!

Prvi ovinki po škotskih cestah so bili precej “na ziher”. Ko se vključuješ v promet se namreč hitro lahko zgodi, da pozabiš, na katerem pasu moraš biti (pomaga, če imaš poleg kopilota še občutek, da moraš biti z volanom vedno pri črti), poseben izziv pa je ugotoviti, iz katere smeri pričakovati vozila na glavni cesti (tu je vredno počakati kakšen trenutek več in se res prepričati). Torej, vožnja – kljukica. Zdaj, ko sva približno mirni, si zasluživa obisk Lidla. Nakupiva hrane za nekaj dni (in seveda nekaj škotskega piva – najbolj nama je v spominu ostal cider iz gozdnih sadežev) in se odpraviva naprej.

Najin prvi postanek: Falkirk Kelpies. Od urejenega parkirišča do the ogromnih konjskih glav vodi prijetna alfaltirana stezica, ob kateri so kanali. Pogled na konja pa je izjemen. Prav tako citati, ki se pojavljajo na tleh. Po uporabi brezplačnih stranišč (pomemben podatek na vseh naših roadtripih) sva se odpeljali do naslednje postaje.

The National Wallace Monument se vidi že iz ceste in je veličasten. Iz daljave mogoče še bolj kot od blizu. Navigacija pelje po zanimivi poti z nekaj čudnimi 360° ovinki, a te na koncu pripelje do parkirišča od koder je zelo dobro označena lahka gozdna pot do stolpa. Stolp sva zaradi golega vejevja lahko občudovali kar lep kos poti. Tudi razgled na vrhu je čudovit. Po fotkanju neke “family reunion” gruče ljudi sva ugotovili, da je stolp zaradi prenovitvenih del zaprt za turiste. Torej bova morali čez nekaj let priti nazaj.

Sledila je še kratka vožnja do gradu Stirling, enega bolj pomembnih gradu na Škotskem. Tudi od tu je bil razgled na stolp fantastičen. Grad pa zaprt, zato sva ga poslikali le od zunaj in se od brezplačnega parkirišča sprehodili še po pokopališču. Po nekaj, za pokopališče mogoče neprimernih slikah, sva se odpravili na razgledno točko, od koder je bil pogled na podeželje čudovit. Zaradi grozno kratkih dni naju je pot vodila le še do najinega prenočišča (Queen of The Loch Balloch). V resnici nisva vedeli, kaj pričakovati. V okrepčevalnici je bilo polno ljudi, vsi so se basali s slastno hrano. Prideva do pulta, za katerega meniva, da je recepcijski in malo počakava. Do naju pride gospa, ki nama zelo zelo prijazno vse razloži in preda kartice, edina težava je bila v tem, da sva bolj na pol razumeli njeno škotščino. Po občutku sva se odpravili tja, kamor sva mislili, da naju je postala. Tam pa so naju začeli razjedati dvomi. Katica ne odklene glavnih vrat. Sva na pravem mestu? Saj naju je poslala sem, ane? Po še nekaj neuspelih poskusih se končno vdava v usodo, da bova morali očitno še enkrat po neprijetni poti do pulta. Tam nama je receptorka ponovno prečekirala kartici in nama zagotovila, da nama v hotel ne bo treba vlamljati. Po hodnikih (ki so spominjali na fensi ladijske podpalubje) sva se prikobacali do sobe in se predali luksuzu. Čaj, kava, sveže brisače, kopalna kad. No, saj veste, da je največji luksuz na naših roadtripih vzglavnik, ki ga prineseš od doma, ki ti služi še kot naslonjalo v avtu. Kar v redu. Bi se lahko navadili. Po tuširanju sva si prižgali TV, kjer nisva našli nič pametnega. Kaj hitro nama je ob vsem tem luksuzu postalo dolgčas. Pogledali sva si film, pa je bila ura še vedno le sedem. Hm. Teli kratki dnevi so prav dolgočasni. Pa hoteli tudi. Še skuhati si ne moreš sam.

---

Vstaneva zgodaj, čeprav zunaj še ni čisto svetlo. Začneva pospravljati in se pripraviva na pot. Danes naju čaka kar nekaj poslastic, prav tako pa bova spet bežali pred temo. Vreme pa pač tako kot je. Kislo. Najprej, še v pol temi, prideva do piramide Inveruglas in se hitro odločiva, da se odpeljeva naprej. Pot je bila dobro označena (cesta s svetlobno označeno sredinsko črto je ob dežju zelo,zelo uporabna), navigacija pa je imela nekaj težav sama s sabo oziroma s signalom.

Naslednji postanek je bil Kilchurn Castle. Zapeljali sva na skoraj prazno parkirišče (oziroma gradbišče), od koder naj bi peljala (sicer pozimi zaprta) pot do gradu. Tam pa presenečenje - parkirani avto je imel slovensko registracijo. S svojim navdušenjem sva očitno prestrašili naše sodržavljane, saj kaj drugega kot da so onemoglo odgovarjali na najina vprašanja o izzivih vožnje na škotskem z “navadnim” avtom, niso zmogli. Potem pa smo eden za drugim z nekaj varnostne razdalje hodili po deževni poti med zelenjem do gradu. Slovenci smo res čuden narod.

Tam smo se vsak posebej poslikali in se brez besed odpravili vsak na svoj konec Škotske. Zanje ne vem, midve pa sva si ob poti ogledali še čudovito malo cerkvico, v kateri so ravnokar pospravljali božična drevesa in če bi prišli kako uro kasneje, prav gotovo ne bi bili priča kiču, ki naju je pričakal tam. Vsekakor pa je bil prostor enostavno prikupen.

V avtu sva pomalicali in se še pred Harry Potter pohodom zapeljali v Glen Coe (ki je v lepšem vremenu definitivno vreden daljšega postanka). No - pohod se je spremenil v sprehod. Iz brezplačnega parkirišča je blatna pot vodila nekoliko navzgor in vsekakor sva bili hvaležni za dobro obutev in nekaj občasnih sončnih žarkov. Vlaka na Bradavičarko nisva dočakali, saj v “zimskih razmerah” ne vozi. Ogledali sva si še jezero, ki se je prav tako pojavilo v enem od filmov o čarovniku (ne veva točno pa v katerem). V trgovini s spominki sva našli prav posebno škotsko verzijo prve knjige o Harryju, nato pa sva se v avtu napokale s svežo papriko, kumarami in ohrovtom. Njami.

Pot naju je vodila po slikovitih cestah in okrog naju se je (ko je posvetilo vsaj malo sonca) odprla čudovita hribovita pokrajina med jezeri in z občasnimi gradovi. Naju pa je čakal najbolj pomemben grad od vseh! Zelo sva se trudili, da bi ga ujeli v dnevni svetlobi, a nama to ni uspelo. Najprej sva Eilean Donan Catle poslikali iz daljave, potem pa še od blizu. Žal je bilo res že preveč temno.

Nato sva se odpravili na otok Skye, na katerega vodi most. Tam sva si namreč rezervirali Backpackers hostel, ki je izgledal kar kul! Pred tem sva še napolnili najin rezervar z gorivom (in namesto kestla odprli pokrov motorja – nihče ni videl) in srečali nekaj dobro sestavljenih (domnevava da) Škotskih omar. Potem pa iskanje hostla. Navigacija naju pripelje na cilj. Pogrebni zavod… Kaj? Je čas za paniko? Ob znaku, da ne smeva parkirati se spogledava, parkirava in narediva načrt. Verjetno je recepcija hostla in pogrebnega zavoda pač v isti stavbi? Preveriva. Aha – znak za hostel! Torej sva le prav. Peš se odpraviva čez dvorišče v zadnji del stavbe, kjer se prav zares nahaja hostel. Zmeniva se s Francoskim čohastim receptorjem in se umikava gospodu, ki v istem trenutku pakira svoje stvari v sobo. Potem pa se na vratih pojavi bled visok in plešast možakar, ki vpraša, čigav je avto pri mrtvašnici. Ojoj. Prestrašeni poveva, da ga bova nemudoma umaknili. In sva ga - ne morava tvegati. Potem pa v najino sobo. Ob razgledu na sobo ugotoviva, da je doba za tri in da sva juhuhuu sami! Za nama pa se v istem momentu oglasi nadvse vesel moški glas, ki naznani, da si bomo sobo očitno delili! Spoznava torej najinega škota in z njim nekaj časa debatirava, potem pa greva kuhat. To bo še zanimiva noč. Skuhava večerjo in še kosilo za naslednji dan (zasedeva torej vso kuhinjo in si prisvojiva svojo poličko v hladilniku). Potem pa pojeva in si privoščiva pivo. V dnevni sobi se počiva na kavč in pojeva mušje piškote in med branjem časopisa zalotiva tudi najinega sostavalca.

Izveva, da sam "peš" potuje po otoku Skye in da živi v Edinburgu. Zvečer z njim izmenjava nekaj zaupnih informacij o najinem nadaljnem potovanju in se z njim zmeniva, da ga zapeljeva do prvega mesta v bližini (Portree), ga tam odloživa, on pa nama naslednje jutro pred odhodom v zahvalo skuha kavo in zajtrk. Zakaj pa ne. Vse za dobre sostanovalske odnose. Preden greva pod tuš še prižgeva radiator, da naju ne bo zeblo in se zmeniva, da ga ugasneva preden greva spat. Pa ga nisva. Okoli enih ponoči ugotoviva, da najinega sostanovalca ni. Je vzel najine kjuče in odšel kar sam? Ampak zakaj bi tu pustil svoje reči? Zapiva. Ob petih se potika sem in tja po sobi in spet odide… Potem pa nama prnese kavo. Oo, kako lepo! Seveda pričakujeva tudi zajtrk. Ampak na žalost ne bo nič s tem, saj se kuhinja odpre šele ob sedmih – takrat pa moramo že zdavnaj na pot proti severu otoka Skye. Seveda nama pove tudi, da meni, da sva ga želeli ponoči umoriti. Kaj, midve? No, mrtvašnica je blizu ampak… Ne. Pove, da so škoti navajeni na hladne razmere in da je bilo ponoči v sobi tako vroče, da je mislil, da bo umrl. Haha. No, poveva mu, da je najin naslednji poskus umora mogoče pričakovati med kratko vožnjo do Portreeja. Hm, je to tole mesto? Škot po škotsko poka vice, pa ga ne razumeva najbolje in le kimava. In se peljemo naprej. “Ej, Pati, kdaj bo šel on ven?” “Nevem.” … in se peljemo v temi naprej. Po uri vožnje pridemo do najbolj oddaljenega dela otoka, kjer naj bi bil čudovit razgled na cesto in višavje. Kljub natančnim izračunom o sončnem vzhodu je bilo (verjetno tudi zaradi vremena) še vedno precej temno, predvsem pa megleno, vetrovno in deževno. No, pa imava jutranji tuš. Kljub temu naju je najin samooklicani vodič peljal do roba razgledne točke, se zvrnil kot je dolg in širok in se nato odpravil nazaj v avto. Premočeni in premraženi smo se odpravili po isti poti nazaj (le da si bomo tokrat ogledali še Kilt Rock). Poslikamo kar se da (kljub kislemu vremenu je bil razgled izjemen) in se odpravimo nazaj v Portree. Po poti nama pokaže še, kaj si morava ogledati poleti (Old Man of Storr), saj nama je vmes všlo, da na tem tripu ne hajkava zato, ker si le ogledujeva teren za poletne dogodivščine (kjer bova "samo pešačili" vse naokoli).

V Portreeju sva poslikali pristanišče (in najinega vodiča), potem pa naju je prepričal še v to, da nama časti zajtrk. Lakota je naredila svoje in pristali sva. Naročil nama je kavo z mlekom, jajčni kruh, klobasico (ki je izgledala kot pljeskavica) in crunchy slanino. Bilo je izjemno. Nisva ravno navajeni takega zajtrka a ne moreva zanikati, da ni bilo dobro. Zunaj smo se nato poslovili, midve pa sva odšli na lov za dnevom, preden ga zmanjka. Preden sva se popolnoma poslovili od tega področja sva se ponovno odpeljali do gradu Eilean Donan in ga tokrat poslikali v dnevni svetlobi.

Pot na sever je bila zanimiva. Vreme se je nekoliko popravilo, vse večkrat pa sva vozili po ozkih, škotskih cestah. Ena takih je bila tudi do majhne plaže Achmelvich. Po perfektno zeleni travi, polni ovčjih bobkov sva se odpravili poslikat peščeno plažo in v vodi zagledali dve glavi. Nista se utapljali. Prav sproščeno sta plavali v (domnevno) ledeno mrzli vodi. Še nekaj časa sva se nastavljali sončnih žarkom, brez sreče iskali stranišče in se nato po isti poti odpravili nazaj. Spet se je pojavila težava z navigacijo. Malo na pamet sva peljali dokler se povezava ni ponovno vzpostavila. Zdaj pa gas.

Do Durnessa morava res priti še pred nočjo (okoli štirih), drugače bodo šli plani v naslednjih dneh v franže. In uspelo nama je. Prišli sva ravno ob pravem času, da sva še lahko uživali v dih jemajočem razgledu. V temi sva nato našli najino prenočišče (z nekaj obračanji). Bunkhouse je izgledal kar OK! Ob nestrpnem čakanju na stanišče (in lastnika) sva pokljukali vrata in… odklenjeno! Kmalu je prišel tudi lastnik, povedal kje je kaj in odšel. Jes! Celo hišo imava zase (ključev pa ne!). Vse najine zaloge hrane (nekaj sva jo nabrale v Šparu čez cesto) sva z veliko natančnostjo razstavili po ogromni jedilni mizi, se zleknili vsaka na svoj kavč in si prižgali TV. Luksuz. Potem pa trkanje na vrata, midve pa negibno obsediva vsaka v svojem udobnem kavču, najina pogleda se srečata, a se ne premakneva dokler se vrata sama od sebe ne odpo. In gozdni Joža pravi dober dan, midve pase čudno spogledava, ko naju vpraša, če lahko prespi. A kar tukaj a kaj?

#UK #scotland #skye