PART 5 - Po romunskih gradovih v iskanju Drakule

Zgodovina pa mora bit! Romunija je znana po svojih gradovih. In Drakuli. Čeprav jim gre tole z Drakulo že malo na živce. Ampak turizem jim dobro teče na ta račun. Največ gradov se nahaja v pokrajini Transilvanija (ki je tudi največja). Del gradov sva si ogledali sami, del pa s Saro in Rokom (da bo malo bolj jasna uporaba množine). Grad v Hunedoari ali Korvinov grad Najin prvi postanek je bil sredi manjšega mesta (pričakovali sva, da se bova morali povzpeti v kakšne hribe), kjer sva si ogledali najbolj instagram fotogeničen grad. Res, kakorkoli ga slikaš, slika ne more izpasti slabo! Svoje naredi še most, ki pelje čez naravni jarek. Vstopnino sva dobesedno tekli plačat pred gručo osnovnošolcev (očitno so imeli vikend ekskurzijo), in grad poslikali najprej z mostu (za vstopnino sva odšteli vsaka po 6€, kar se je izkazalo za eno dražjih v Romuniji). Grad naju tudi v notranjosti ni razočaral, meniva pa, da ni eden od najbolje opremljenih.  

Je pa super opremljen z mučilnimi napravami. Takoj ob vhodu se nahajajo sobane, na katerih piše 12+. Itak greva pogledat in izveva vse o različnih načinih mučenja in si ogledava nekaj naprav in umetnih trupel. Grr – te kar zmrazi. Na eni strani sva videli to grozo, na drugi pa udobje kraljevskega sloja (saj veste, te princeskaste obleke in viteze…). No, dajmo pokrit še malo zgodovine: ta gotsko-renesančni grad je eden večjih v Evropi. Gradili in dograjevali so ga od 14. do 19. stoletja. Današnja različica gradu je nastala po uničujočem požaru in večletnem zanemarjanju gradu. O gradu krožita še dve legendi. Prva je seveda o grofu Drakuli. Zdi se nama, kot da prav vsak grad povezujejo z njim in ti na koncu povedo da: a. tukaj ni živel ali b. za ta grad sploh ni vedel. 

Potem se pa pojdi pametnega turista. Druga legenda pa govori o treh turških zapornikih, ki so kopali vodnjak. Po 15 letih vladarji niso izpolnili obljube da jih bodo osvobodili. Na vodnjaku piše: Imate vodo, nimate pa duše. Tu se legenda kar konča… najin obisk pa tudi. Pojavila se je še gruča srednješolcev, ki je s slikanjem zablokirala most. Samo še avtobusov kitajskih turistov se manjka, pa bo gneča popolna! Grad se res splača obiskat zgodaj (odpre se ob devetih), saj gneče takrat ni ne na plačljivem parkirišču, ne na gradu. 

Grad Poenari Ta grad sva omenili že na poti po Transfagarasnu. Gre za ruševine na vrhu hriba, do katerega vodi vzpenjača. Na tem gradu je pa prav zares prebival grof Drakula! Mogoče… 

Grad Bran No, ta pa je njegov. Vsaj tako pravi vse okrog nas. Po kar nekajurni vožnji smo si ta grad lahko ogledali le iz daljave. Grajski park se namreč zapre ob 16.00. Takrat začnejo pospravljati tudi množico stojnic pod gradom. Malo na »slepo« smo se želeli sprehoditi mimo vhoda, a smo pač preveč pošteni, da bi se delali, da ne slišimo romunščine za nami, ki verjetno pravi da je grad zaprt. Smo že resno razmislili o višini podkupnine, saj smo se sem pripeljali le zaradi gradu. No, šalo na stran. Romunija ima v resnici velike težave s podkupovanjem. Ker vstop na grad ni bil mogoč, smo splezali na sosednji hrib in ga ujeli v še zadnjih žarkih dneva.  

Grad Peles Kako to, da smo se odpravili na ta grad? Ja, ker ga je en srečen otrok videl v božičnem filmu. Zdi se mi, da sva si na tem roadtripu pogledali vse moje muhe, in izkazale so se za kar dobro potezo. Pred gradom nas je ustavil redar in nam v naučeni angleščini povedal, da je parkirnina 20 levov. Brez listka, brez računa, še vedno nismo prepričani, da ga nismo v resnici podkupili. Spet smo prišli pred zaprt grad. Res imamo srečo. No po uri in pol čakanja v kavarni smo se le prebili do gradu. Kupili smo cenejše karte (30 levov), ki pokrijejo samostojni ogled spodnjega dela gradu. Nekako nam je vsem uspelo priti čez pregled kart in obuli smo se v modre smrkčeve copate. Po nesreči se nam je uspelo priključiti vodeni skupini in narediti nekaj nelegalnih fotografij. Včasih je treba živeti na robu, ane!  

Grad v notranjosti je nekaj najlepšega s tega potovanja. Zgrajen je v več različnih slogih (sprejemne dvorane). To je bil grad prvega kralja Romunije, uvoženega iz Nemčije. Karl I. je tu vladal s svojo ženo, sledil pa mu je njegov nečak, Ferdinand, za katerega je zgradil manjši grad nekaj deset metrov od tega (Pelisor). Kraljevina v Romuniji se je hitro zaključila – sledila sta še Karel II. in Michael. Je pa tole edini grad, v katerem ne omenjajo nikakršne povezave z Drakulo. Končno! No, nas je najbolj fasciniral podatek o tem, da grad premore 35 stranišč... 

Pa še grad Pelisor. 

Lep grajski pozdrav!