PART 2 - Transfagarasan ali Ceausescujeva neumnost

Kjerkoli sva iskali podatke o krajih, vrednih ogleda, sva naleteli na zanimivo besedo, ki sva jo izgovarjali na vse možne načine, samo tako ne, kot je prav. No, mislim da sva se zdaj pa le naučili, kako se reče cesti, po kateri sva vozili skoraj cel dan (z vmesnimi postanki seveda). Pot sva začeli v kraju Deva, kjer sva si privoščili kar konkreten luksuz, kljub temu, da sva za sobo odšteli le vsaka po 15€. Poslovili sva se od prijetne lastnice in si od daleč ogledali njihov grad, potem pa se po obnovljenih ulicah odpravile do naslednjega gradu, ki ga bova dodali k blogu o gradovih (še kar nekaj jih morava obiskati). 

Spet sva se vozili po dolgočasni ravnini, ki se je vsake toliko nehala zaradi kakšnega naselja. Potem pa se je počasi začel kazati še kakšen zaselek dreves in končno gozdovi. To je tisto kar sva pričakovali ko sva razmišljali o vožnji po Romuniji. V daljavi sva videli tudi vrhove. Do zadnjega se nisva znali odločiti ali naju pot danes pelje čez prelaz v tistih gorah ali kje drugje. Izkazalo se je, da najina pot pelje čez prelaz med dvema najvišjima vrhovoma v državi (Moldoveanu – 2544 m in Negoiu – 2535 m), ki se nahajata v gorovju Fagaras (po tem tudi ime ceste in prelaza) v Južnih Karpatih. 

Cesta se je kar naenkrat začela dvigati. Spremljale so naju res lepe jesenske barve. Paša za oči! Ovinkasta cesta je morala biti v zadnjih letih prenovljena, saj nisva prevozili veliko lukenj. Sva pa naleteli na druge težave. Najin prvi postanek ob cesti bi moral biti slap Balea. Pa se ni izšlo. Seveda sva videli ovinek, v katerem je parkiralo nenormalno število turistov. Ampak ne, naju je navigacija peljala naprej in kljub temu da sva v daljavi pred seboj jasno videli slap, sva seveda zaupali navigaciji. Kako ji ne bi! 

Peljeva se dalje in se sami ustaviva na nekem klasik izogibališču in ugotoviva, da je slap ubistvu pod nama. Razgled na ravno pokrajino pod nama in vijugasto cesto, ki je vodila v gore nad nama je bil vreden sladkih muk, ki jih je trpel avto.  

Naslednji postanek: jezero Balea. Do tja sva peljali najlepših nekaj kilometrov najine poti po tej cesti. Ostro ovinkasta cesta nad gozdno mejo je ponujala odličen razgled na že prevoženo pot. Nekajkrat sva se ustavili in pofotkali razgled, ujeli pa sva tudi nekaj kolesarjev, za katere sva se spraševali, če so normalni. No, brez zamere, seveda so. Na severnem delu poteka tudi etapa Tour Romunija. Najlepši razgled sva ujeli tik pod vrhom, kjer sva si v sončnem in toplem vremenu privoščili še malo martinčkanja v kratkih rokavih na toplem, skoraj poletnem soncu. Vmes pa sva opazovali kratke kolone vozil, ki so se vili v »dolini«. Seveda sva se medtem še konkretno podučili o sami cesti. - Cesta je običajno zaprta od konca oktobra – odvisno od vremena. Včasih je pa lahko zaprta tudi poleti (res imava srečo).  - Cesta se dvigne do nadmorske višine 2042 m in je dolga 90 km. - Ima več predorov in viaduktov kot katerakoli cesta v Romuniji in najdaljši tunel (884 m). - Zgrajena je bila zaradi vojaških potreb, ocenjujejo pa, da je med gradnjo umrlo na stotine delavcev. - Odprta je bila leta 1974 in povezuje Vlaško in Transilvanijo.  

Pot do vrha je bila kar stresna, saj so že pod prelazom avtomobili parkirani ob vsak vogalu ceste. Na vrhu pa je še toliko bolj nerodno to, da ti turisti skačejo po cesti, pa že tako ne veš več kam lahko zaviješ in kam ne. Pred nama tunel, med nama turisti, zraven parkirani avtomobili. Ja ni druge kot za zapeljeva na dovoz. Našli sva parkirišče z rampo in parkirali. Kljub temu da sta na voljo dve parkirišči (eno na vsaki strani ceste) to ni dovolj za vse ljudi, ki se želijo ustaviti tu (za parkirišče sva odšteli 10 levov - okoli 2€ za uro in pol). Ne predstavljam si, kako je tukaj sredi poletne sezone (domnevam, da je turistov še več kot na to sončno nedeljo). 

Ogledali sva si jezero Balea in se odločili da nekaj pojeva. Usedli sva se v eno od velikih koč, ki je kar pokala po šivih. V jedilniku sva hitro našli podatek, da lahko čakava tudi 45 minut. Po vsaj 10 minutnem čakanju na natakarja, je padla odločitev, da nisva planirali 1 ure samo za čakanje na hrano. Malo sva se še šetali okrog, razmišljali kateri sir kupiti, na koncu pa sva si sestradani privoščili koruzo in komaj čakali na konkreten obrok za večerjo.  

Odpravili sva se naprej, po tunelu. Spustili sva se po drugi strani ceste, ki se ne more primerjati s tem, kar sva prevozili prej. Predvsem z vidika razgleda na cesto ne. Okolica je bila seveda čudovita! Odpravili sva se še do gradu dobro uro stran. Vmes sva se ustavili še na jezu, ga poslikali tako kot ostala množica turistov in se odpravili naprej. Navigacija pa naju je vodila do gradu. Ta se je nahajal visoko v oblakih… tako visoko, da naju je še google tja poslal… v visoko steno. No gradu si nisva ogledali, sva pa ugotovili, da nekoliko nižje do tja pelje vzpenjača. Grad Poenari je bil rezidenca Vlada III., ki je bil navdih za Drakulo Brama Stokerja.  

Nisva se predolgo sekirali ampak se kar hitro odpravili naprej v Bukarešto! Aja, prej pa sva na obcestni ograji v koloni vozil opazovali še enega od dobro rejenih medvedov, ki si je dan krajšal z opazovanjem mimoidočih vozil.  

Medvedji pozdrav! 

#romania