Part 2 - Čarobni božič v Edinburgu
- Eva, Patricija
- Dec 26, 2018
- Branje traja 5 min
Updated: Dec 29, 2019
Presenečeni nad čudovitim vremenom sva stopili na škotsko zemljo. V izogib novim morebitnim težavam sva se takoj po slikanju ob znaku EDINBURGH odpravili na lov za rent-a-car centrom. Navdušeni nad najinimi izpiljnimi sposobnostmi iskanja, sva preizkusili njihove straniščne školjke, odvrgli odvečne plasti oblačil in se odločili za nadaljnje ukrepanje. Poišči pravi bus.
Sistem prevoza do mesta je dobro urejen. Začuda tokrat nisva imeli nobenih težav. Karte voljnim kupcem prodajajo pred vstopom na avtobus v mali pisarni kjer sva se na prvi posluh zaljubili v škotski naglas.
Prijetna vožnja do mesta je hitro minila. Zaradi izkušenosti ene od potovalk sva do Castle Rock hostla, ki se nahaja neposredno pod Edinburškim gradom, prišli “in no time”. Upali sva, da bova lahko odložili prtljago in si ogledali mesto, a nama je prijetno osebje dovolilo predčasno nastanitev v posteljah Partick Thistle in Celtic. Kljub najinim upom so naju namestili na različna pograda in nama zabičali da morava tam tudi ostati. Soba je bila popolnoma prazna! Naj tako tudi ostane.
Izkoristile sva sončen dan in si ogledali zunanjost gradu, potem pa še trg Grassmarket. Neverjetno kako je človek vztrajen, ko je lačen. Kljub veliki izbiri pic, nisva našli take, ki bi ustrezala najinemu budgetu. Po dolgotrajni lakoti sva popoln primerek našli na vogalu Victoria street. V družbi korejcev-japoncev-kitajcev sva pomalicali, potem pa šli na pokopališče Grayfriars Kirkyard poiskat vse Riddle, Blacke, Potterje in ostale Harryjeve junake. S težavo sva v begu pred sončnim zahodom našli še malo ulico s čudoviti razgledom na grad, kjer nama je nesimpatičen možakar dobre pol ure kvaril čudovit kader s pogledom na grad v sončnem zahodu.
Božični večer je minil zelo nezdravo, z lončkom rezancev (prave sva si šparali za naslednji dan) in veliko količino mušjih piškotov in Argentincem, ki je sredi noči zaradi »evropske hrane« pobruhal pol sobe. Pustimo podrobnosti.
Zaradi odličnih zajtrkov sva vstali zelo zgodaj (teh v Castle Rock Hostlu res ni za zamudit!) Lep sončni dan je zamenjal turoben dan. Najbolj grozen božič ever! Začelo se je tako - kljub vztrajnosti osebja, naj se jim pridruživa na božičnem kosilu, sva se odločili, da je 25 funtov za to odločno preveč. Prav tako pa sva se odločili, da nama celodnevno druženje ne diši, saj sva želeli na polno izkoristiti še zadnji dan v Edinburgu in seveda poskusiti rezance. Ta misija je v celoti propadla in dan je bil uničen. No, ne čisto. Vseeno sva ujeli čudovit razgled na mesto in Arthurjev sedež s Calton Hilla. Potem sva si v eni od redkih odprtih restavracij privoščili italijanske tortille in sladoled s katerim Eva ni imela pretirane sreče (prestavljajte si, da v želji po čokoladnem sladoledu dobite slano karamelo…) No vseeno sva se najedli in v sosednji indijski trgovini kupili nekaj za dolgčas okrog ust.
Če naju ne bi obkrožalo tako čudovito mesto, bi že zdavnaj obupali. Tako pa sva ugotovili, da lahko namesto dobre hrane jeva tudi sendviče (seveda skrbno izbrane, glede na kompatibilnost z najinim budgetom). Po tavanju po mestu sva se nato odločili, da si privoščiva še kavo z razgledom v Elephant Cafeju, kjer sva poleg ukradenega razgleda na grad poslikali še stranišča. Ne, nisva čudni. V tej kavarni je avtorica knjig o Harry Potterju začela s pisanjem (končala je v hotelu, ki sva ga prav tako izsledili), zato so neustrašni fani stene stranišč popisali z imeni in citati iz knjig. Ena od sten je v zadnjih letih dobila celo šipo (najbrž zaradi tega, ker je bilo vse skupaj še nemogoče prebrati in bi dodatno besedilo steno pokvarilo).
Potem pa »domov«. Saj so že pojedli ane? Kroživa okrog hostla, poslikava še barvito Victorija Street in najdeva nekaj zanimivih ulic. Kukava skozi okna kuhinje in se čudiva, da zabava tudi okrog sedme ure zvečer še vedno traja… Mogoče pa le pospravljajo? No, lačni sva že, naj že zaključijo. Ko končno obupava, greva v sobo po nekaj mušjih piškotov in se odločiva v čakanju na odklenjeno kuhinjo pojesti najprej te. In čakava… čakava. Eva se opogumi in gre pogledat, kaj se dogaja v kuhinji. Tema. O, ključ v vratih! Mogoče pa le lahko prideva do najinih makaronov! A še preden vstopi jo pričaka zanimiv prizor v temi in besede »kuhinja je zaprta« (no, tehnično gledano ni). Zato se v hudi lakoti (po večerji sva si imeli namen privoščiti še pokovko) obrneva na receptorja, ki pove, da se bo kuhinja odprla šele naslednje jutro. Juhu! Čas za nove načrte. Na razpolago imava kavo, čaj in vročo čokolado Pa mleko in toplo vodo. Ja - nič. Očitno nama ne ostane drugega, kot da greva na lov za trgovino, ki je še odprta. Seveda naju Indijci odprtih rok sprejmejo v njihov brlog, kjer si nabereva zaloge instant nudlov in sladkarij. No, vsaj lačni nisva ostali.
Naslednje jutro je bil čas za najin odhod. Z avtobusom sva se odpeljali iz mesta novim dogodivščinam naproti. Vožnja v prvi vrsti drugega nadstropja super nobel busa je bila kar prijetna a sva bili na letališču še vseeno izjemno veseli, da sva si omislili lastni prevoz. Celi živčni sva čakali v vrsti za najem avtomobila, ki sva ga prek spletne strani Sunny Cars rezervirali že pred časom. Seveda sva slišali vse čudne zgodbe in prigode ljudi povezane z izposojo avtomobilov in glede na najino preteklo srečo bi bilo že prav čudno, če bi jo tokrat odnesli brez komplikacij. Ampak ne, vse je šlo gladko! Pri Hertz-u sva uredili ekstra hitro in se tako hitro opravili na lov za najinim avtom. Bela Corsa? Je ta na najini številki? Ne, ni! Rdeča Fabija! Aaaa! Nobel avto! Prtljažni prostor omogoča ravno prav prostora za dva težka kufra, spredaj pa naju je malo zmedel volan na desni strani. Saj ne, da tega nisva pričakovali, ampak je vseeno čudno. Naj, prosim, vozi Eva… Jaz sem brez orientacije. In je. Samozavestno se je podala za volan, vžgala avto in… to je to… treba bo nastavit stranska ogledala. Po krajši raziskovalni iz iskanja gumba za električni premik sva končno, s pripravljeno navigacijo, odšli na pot. Še dobro nisva skrenili s parkinga, ko v tišino zareže: »Čez šeststo čevljev zavijte levo.« Potrebovali sva še trenutek, nato pa glasen krohot. Okej, okej, skoncentrirajva se.
Navigacija je že naznanila naslednjo preizkušnjo – KROŽIŠČE! Glede na slišano so pravi strah in trepet »levih voznikov«. In uganite kaj! Z njim sva pomedli kot s slastnim zajtrkom v Castlu tistega jutra. Vse je šlo gladko tudi pri ducat naslednjih, potrebnih manevriranja, da zapustiva letališko območje. Koncentracija na višku, kopilot pripravljen na izredne razmere ter radio nastavljen na glasno škotsko komentiranje nogometne tekme… Počutili sva se, kot da namesto učenja vožnje po levi preigravava igralce nasprotne ekipe in hitiva proti golu. Škotska, prihajava!
Komentarji