PART 1 - Če gre - gre, če ne gre

Kaj sva se danes naučili o Grkih:

- Rent-a car – kar šok. Pričakuješ nek pult ali pisarno… imaš pa nekaj stojnic (ki niti niso povezane s prevzemom avtomobila) in pet parkiranih avtomobilov z znaki večjih rent-a car ponudnikov. Naju seveda navodila pošljejo na shuttle točko. Opazujeva in vidiva, da rent-a car oseba dejansko pride pote na letališče! Ja luksuz! Malo čakava potem pa se odločiva, da le raziščeva možnosti in opaziva kombi najinega izbranega ponudnika… a izgine. Pa še enega… naslednjega la zahaklava! Urša mu pomaha, človek se ustavi in nama odpre kufer kombija. A naložit morava pa kar sami? Kakšen kavalir! No, je pa odprl vrata. Odpeljal naju je kakšnih 15 km iz letališča do dejanske pisarne. Do katere prideš po neki skoraj makedamski cesti v grmovju… Zrihtava brez težav in dobiva najino Pandico! Zdaj pa na pot!

- Vožnja – ceste so take kot so. Pač razmeroma slabe ampak vozne. Črte so ali pa jih ni. Počasi nama je postalo kristalno jasno, zakaj je rent-a car mož toliko pozornosti namenil pregledu spodnjega dela avtomobila. Luknje na cesti so namreč obvezni del vsake poti. Njihovega sistema vožnje se tudi hitro navadiš: Če gre - gre, če ne gre - pa tudi gre. Ne komplicirajo, parkiraj kjer je prostor, tudi če za ovinkom, tudi če zaparkiraš dva sotrpina. Prehitevanje – po poljsko. Včasih cesta postane kar štiripasovnica. Če se avto pred tabo sumljivo približuje robniku (oziroma grmovju, ki sili na cesto) pomeni, da ti daje možnost, da ga prehitiš. Enako je zadaj – če za tabo nekdo vozi blizu sredine, se mu splača umaknit.

- Prioritete – niso kaj preveč navezani na okončine, življenje in svoje avtomobile. Svoje roke z užitkom molijo skozi okno, čez cesto hodijo čisto na free, avtomobile pa pustijo povsod kjer je dva kvadratna metra prostora. Se glede parkiranja učiva od njih...

- Postrežba – res se počutiva kot edini turistki tukaj. Za najin hotel (Galaxy Hotel, Kastoria – super soba, bogat zajtrk in bazen) sva skupaj odšteli 35€. V »mestu« sva sicer komaj našli kaj za pojest. Vse, kar nama je ponudil stric google, je na samem kraji izgledalo kot da nekomu vdirava na dvorišče. Zato sva se usedli kar na neko »fast food« zadevo. Dobra odločitev. Vodo nama je gospodična postregla takoj ko sva sedli. Naročilo pa je pobral kar eden od gostov (ki je gospodični pomagal z angleščino). Po pici, grški solati in grškem pivu v zmrznjenih kozarcih sva rekli samo še: to je to!