DAY 2 - Največji na Nizozemskem

Današnji dan je namenjen selitvi v Amsterdam. A ne prehitevajmo. Do enajstih se morava spokat iz hostla, kjer nama je prijazni modrooki receptor dovolil, da skladiščiva svojo prtljago v pralnici. Tako sva se spet odpravili sončnim žarkom naproti.

Današnji plan: splezaj na najvišji zvonik na Nizozemskem. Tam naju je pričakal manjši šok, saj je bil stolp, za razliko od prejšnjega dne, z vseh strani spremenjen v gradbišče. Mogoče ne bo nič iz najinega plana. Malo sva pokukali naokrog in se sprehodili do info točke, se napokali z magneti za vse sorodnike in znance ter se odpravili na blagajno. Tam nama je prijazna trgovka povedala, da se kar takoj lahko odpraviva na ogled stolpa. Z veseljem sva se odpravili s skupino in se, ob pogledu na vstopnico, ki je napovedovala vzpon po 465 stopnicah, prijeli za glavo. Tole bo kar zalogaj! Že po nekaj stopnicah sva ugotovili, da bo tole vredno truda. Pudljasto skravžljan mladenič je, po nizozemskih samogovorih, naredil še natančen povzetek v angleščini.

Izvedeli sva kar precej zanimivosti. Med drugim tudi to, da se je Domkerk, katedrala pod stolpom, med zelo močnim neurjem delno podrla in je niso nikoli ponovno zgradili. Danes je na tem mestu velik trg, na katerem so s temnimi tlakovci označeni deli podrte katedrale. Stolp pa je s svojimi 119 m, kot sem že omenila, najvišji na Nizozemskem. Posebni so tudi zvonovi – bojda po teži prekašajo tiste iz Milana. Najmogočnejši tehta toliko kot trije sloni skupaj. Prav tako se ob vsakem zvonjenju predvaja posebna melodija, ki jo občasno zamenjajo, ob posebnih priložnostih pa na zvonove zaigra neka gospa (v slovo Aviiciju se je prav v tem zvoniku predvajala njegova glasba). Kljub temu, da je bila pot do vrha strma in naporna pa je bil razgled prečudovit, pot navzdol po zavitih stopnicah pa rahlo adrenalinska.

Temperature so bile že čisto pomladne, zato sva si na poti do najinega Jumba (cenovno nekoliko manj ugodnega kot Lidl), privoščili še sladoled v naključni slaščičarni, čeprav sva od prejšnjega dne sanjali o sladoledu v Swirl's ice cream, saj sva opazili dolgo kolono pred njihovo vitrino in sklepali, da imajo dober sladoled. Z velikim užitkom sva se nastavili popoldanskemu soncu in poznavalsko komentirali okus in velikost sladoledne kepice. Cena ni bila preveč nabita (1,4 €/kepico), temu pa sva pripisali tudi velikost kepice, ki je bila komaj kaj večja od velikosti golf žogice. Slana karamela je bila sicer izjemna, do zadnjega liza, ki je bil poln soli. Pistacija pa je nekako zadovoljila merila zahtevne sladoledoljubke do zadnje postrgane kapljice v lončku.

Po nakupovanju hrane za »naslednjih nekaj dni« sva se odpravili v hostel po svoje stvari in na precej dolgo »rata-ta-ta-ta« pot na železniško postajo. Nina je tam ubogi rumeni avtomat želela prepričati, da bi ponovno uporabili kartico, za katero sva doplačali en evro. Trmaste naprave ji ni uspelo prepričati in kupili sva novo karto do Amsterdama, za katero sva zopet doplačali en evro.

Končno sva našli čisto prazen vagon! Luksuz. Okej, mislim da sva v prvem razredu, ampak če naju bodo vrgli dol, bova že šli. Sekundo (!) za tem, ko sva s fotografijo obeležili najino potovanje v prvem razredu, se je na vratih prikazal nadzornik. Res zanimivo, kako so vsi ljudje prijazni, kljub temu da kršiš pravila. Sicer sva se naredili »Slovenki« in dovolil nama je, da se preseliva. Usedli sva se na prvi prosti mesti v nekem »čošku« in čakali, da pot mine.

Na Amsterdamski centralni postaji sva se nastavljali sončnim žarkom in čakali na tram (karte za tram se kupi na modrih avtomatih – oznaka GVB in v sumljivih kombijih – enourna 3,2 €, 24 urna 8 €, 48 urna 13,9 €…). Tram naju je odpeljal do zadnje postaje v IJburg, kjer sva izsledili najine ključe in stanovanje. Po dolgem dnevu sva se zleknili na težko priborjen jogi in se odločili, da se danes ne premakneva več.

Amsterdam bo počakal na jutri.

#imagineroadtrip #holland #utrecht