Day 4 – Mlini na veter (4 ure), Primark (4 ure)

Dan se je začel tako kot vsak naš blog. Počasi. Za zajtrk sva si privoščili konkretno dozo avtohtone nizozemske jutranje poslastice (mrvice na maslu in kruhu). Bilo je sladko. In mastno.

Današnji plan: obisk pšancev (Zaanse Schanz) in Alkmaarja. No, kolikor nama bo uspelo do Alkmaarja.

Po natančnem video obeleženju vseh koles na Amsterdam Centraal sva se odpravili na lov za kartami. Pa naju prešine, da bi lahko uporabili najino 24-urno karto in se odpravili kar z avtobusom. In začel se je projekt iskanja avtobusa. Kar nekoliko preveč hitro sva ga našli (prav tako pa tudi trajekt, ki te brezplačno prepelje čez veliki kanal v novi del mesta) in suvereno poklikali najini karti. Še en prijazni voznik nama je razložil, da najine modre karte na tem rdečem avtobusu ne veljajo. Cena povratne karte je 11.50 €/ osebo. In razmišljava in razmišljava in se odločiva, da kot pravi Slovenki prej preveriva še cene vlakov. Dajva se vsaj enkrat trezno odločit in ne riniti z glavo skozi zid. 15€ povratna. Za dve osebi. Obožujeva vlake!

Seveda se je bilo najprej treba odpraviti še na stranišče. 0.70€ za obisk stranišča. Kljub temu, da plačaš karto… hm. O, poglej. Vhod za male otroke! Greva se splazit! Na drugi strani naju s šokiranim pogledom pričaka žena in naju do konca razočarano vpraša »Whyyy?????« Am, ker nimava kovancev? Odločiva se, da se ponovno narediva »Slovenki« in se po isti poti splaziva ven, hkrati pa še malo »Francozinji« in odkorakava »neznano kam«. Najdeva najin peron in greva. Tokrat sva bolj previdno izbrali najine sedeže (2. razred). Veseli pa sva bili tudi čistih oken (končno) za kakšen posnetek panorame. Poskrbeli sva, da sva izstopili na pravi postaji, saj sva se danes odločili, da »ne bova hodili v ulice, ki ne vodijo nikamor.« Hočeš nočeš, se to je zgodilo in mline sva iskali dobrih 15 minut dlje kot bi jih sicer.

Kljub mrazu in vetru je bil pogled enostavno čudovit. Mala vasica in mlini, vse obkroženo z zeleno barvo, čeprav je komaj 1. marec. Našli sva tudi travo. Pravo. Šalo na stran. Našli sva koze. In sirarno. Kjer naju je visok mladi mož na blagajni pozdravil z »dober dan«. Povedal je, da se je tega naučil od drugih popotnikov in da bo poleti obiskal našo državo. Dobrodošel!

Po sirni (Catharina Hoeve, Henri Willig, Since 1974) in čokoladni degustaciji (v Smells like chocolate) sva si privoščili še kavo (bolj ali manj zato, ker naju je enostavno preveč zeblo) v Slager aan de Schans restaurant. V resnici pa sva potrebovali tudi počitek in dokončati tale zapis.

Po vrnitvi nazaj v mesto sva nakupili veliko količino razglednic, potem pa sva si še eno uro rezervirali za Primark. Seveda se je ta ena ura razvlekla v štiri in kosilo-večerjo sva spet jedli po deseti uri. Zdrav način življenja.

Pa dober tek!

#imagineroadtrip #holland #zaanseschanz