DAY 1 - Utrecht - prikupno mesto
- Nina, Patricija
- Feb 26, 2019
- Branje traja 2 min
Dan pred odhodom še vedno ni bilo jasno, ali se bova odpravili na pot. Nina se je namreč, po štirih urah pri zdravniku, še vedno upirala bolezni »ko ti nič ni, a te vse boli«. No, zvečer je postalo jasno, da bova poskusili najino srečo, če naju le spustijo čez varnostni pregled zaradi večje količine neznane mešanice prahu (ingver, cimet, kajenski poper, kurkuma). Očitno osebja na ljubljanskem letališču to ne moti. Zapiskalo pa je zaradi tune v kovčku, a tudi na to se niso preveč ozirali.
Let je, do trdega in definitivno ne najlepšega pristanka, minil brez posebnosti (naj omeniva le, da 11. vrsta na Transavii nima oken, kar ni primerno za klavstrofobike in ljudi, ki si želijo uživati v razgledu na slovenske gore in nizozemsko močvaro).
Pot naju je nato vodila do stranišča, kjer smo se z ostalimi Slovenkami z leta na hitro zignorirali, nato pa do prve rumene naprave za prodajo vstopnic. Utrecht Centraal – 10.45 € (dodaten evro zaračunajo za izdajo kartice, ki jo moraš nato seveda vreči v smeti). Po iskanju prave postaje v podzemnem labirintu, sva se odločili, da ob znaku, ki obiskovalcem striktno prepoveduje uporabo helijevih balonov (?!), na informacijah vprašava za smer. Najin vlak bo zdaj zdaj odpeljal. Gremo!
Seveda se spet pojavi problem, »kako neopazno zignorirati Slovenke«, saj sva sedeli prav nasproti dveh. Najin vlak je na mestno postajo prispel v dobre pol ure in hitro sva se odpravili na lov za najinim hostlom. Pot naju je vodila čez šoping center, nato pa po tlakovanih nizozemskih ulicah, ki niso kreirane za turiste s kovčki na kolesih (rata-ta-ta). Čudovito sončno vreme naju je še bolj jezilo, saj so bile ulice polne Nizozemcev, ki očitno že dolgo niso videli sonca. Takoj, ko prispeva, se jim pridruživa!
Vstop v hostel nama je oteževala japonska turistka, ki ni vedela, kako naj vstopi, saj so vrata hostla izgubila kljuko. Ja, pozvoniš ane, pa ti odprejo! Prijazna receptorka nama je zaračunala sobo in nama ponudila še brezplačne brisače, kar je (kakor vem) v hostlih prava redkost.
Ko sva se ustalili sva se hitro odpravili v sončen dan iskat nove priložnosti. In hrano. Navdušeni sva poslikali vse spomladanske cvetlice (ne, tulipanov še ni). Mesto je bilo čudovito in prav gotovo so k temu pripomogli še sončni žarki.
V mestu sva si najprej ogledali kanale (in jih konkretno slikovno obeležili), nato pa se odpravili do kipa velikega pujsa. Od tam naju je pot vodila po slikovitih ulicah na kavo in pivo ter do katedrale. Lokalni prebivalci so prave legende. V lovu za zadnjimi sončnimi žarki so si na ulico pred katedralo prinesli kar del kavča (klikni na slike).
Dan sva zaključili s sladoledom, šopingom, kuhanjem rižote (in zlomljeno kuhalnico) ter večerjo v izložbi.
No, če mislite, da je bilo tako lahko? Ne ni bilo. Ko sva po nakupovanju prišli v najino sobo (6 postelj), je na eno od najinih postelj že lezla neznana žena. Kaj pa je zdaj to? Ona trdi, da je postelja njena, ampak svežo posteljo sva postlali midve. Ampak ona je včeraj spala tam! Ampak na listku piše, da je to njena postelja! Gremo na recepcijo. Prijazna receptorka je zagato rešila tako, da je ženo poslala na drugo posteljo in vsi smo srečno prespali celo noč. No, vsaj žena jo je. Ostale pa smo se naposlušale njenega smrčanja.
Lahko noč!
留言