Part 1 - To Scotland!

Kot vedno, naj bi bil zadnji dan planiran – a glej ga zlomka, tudi tokrat temu ni bilo tako. Printanje pomembnih googlovih zemljevidov bo moralo zaradi stiske s časom potekati kar na letališču Jožeta Pučnika (tudi to premorejo). K dodatni krizi je doprineslo tudi pomanjkanje vode, ki sva jo na letališču pozabili doliti (na angleških pa teče le vrela). Tako je v ekipi na začetku vladala suša.

Prav tako je škripalo tudi pri kilaži. Tokrat sva nase oblekli kar se je dalo in zato sva na letališču zelo izstopali. Kot ponavadi. Vsaj varnostni pregled in vkrcavanje je kljub manjši zamudi vzeleta potekalo brez večjih zapletov. No, če odmislimo lajajočega slepega potnika v kabini, zaradi katerega smo se vsi na krovu spogledali. No, lajanje letalskih delov je kmalu ponehalo in polet je varno potekal v družbi otroških viž s sedeža za nama.

Pa se je zapletlo. Na Gatwickem letališču se je Eva po nekaj minutnem čakanju na njeno prtljago skoraj sprijaznila z dejstvom, da bo leto 2019 dočakala v istem outfitu. Kot Marija se je prikazal njen kovček – pa naj še kdo reče, da božični čudeži ne obstajajo.

Da navigaciji ni vedno za zaupati, naju je izučilo dvajsetminutno tavanje po letališkem terminalu. Uro po predvidenem planu, sva bili končno na avtobusu. In to kakšnem! Doživeli sva nepozabno vožnjo, čarovniškim poznavalcem bo zadosti pojem Vitez ponočnjak, ostali pa, poguglajte (izkušnja z vožnjo po levi in azijec s čudnim angleškim naglasom, ob dveh ponoči… neprecenljivo).

Vožnjo sva preživeli, a nov šok sva doživeli, da je naslednji prost avtobus ob šestih zjutraj kar ni bilo v skladu z najinim planom: Ujemi let na Škotsko. Navajeni takih situacij sva tudi prijali bika za roge in našli boljšo rešitev. Stekli sva do naslednje postaje. Zahvaljujoč nekoliko spretnejšemu vozniku, sva za nekaj minut celo zatisnili oko. In kot bi mignil, sva se znašli na Lutonskem letališču.

Prvi obisk Britanskih stranišč ni obetal nič dobrega. Zaradi čiščenja so bile njihove kapacitete močno okrnjene, kar je pomenilo, da sva imeli v edini vrsti pred sabo cel spekter sumljivih ljudi, za katerimi definitivno ne bi hoteli uporabljati iste straniščne školjke.

Kljub strahu, da nama bo letalo vzletelo pred nosom, sva na letališče prispeli nekaj ur prekmalu. Super! Se bova pa malo naspali. Mrzlo noč sva preživeli na anatomsko NEoblikovanih, NEudobnih sedežih in na letalo odšli utrujeni in zmrznjeni. Tam nas je ponovno pričakal domač pasji lajež in vedeli smo, da bo še vse dobro.

Letalo je v mrzlem in zelo sončnem jutru zaokrožilo and Edinburghom.

We swear we are up to no good.