DAY 22 - Cestnine od A do Ž

Končno en dan malo bolj na izi. Vseeno smo štartale kar zgodaj. Danes je bil na vrsti "plažni dan". V južni Španiji se je seveda treba ustaviti na vseh različnih »costah« in pregledati primerne plaže za naslednje dopuste. In mislim, da se vsaj ena od nas zagotovo vrne sem.

Po mivkastih plažah, smo presedlale na »Costo Bravo«, kjer smo bile vesele drobnih kamenčkov, ki se za spremembo od mivke niso lepili na vsak košček brisač, kopalk, krem za sončenje in nas. Pa tudi voda je nekoliko bolj osvežujoča. Ampak sonce-morje, končno smo se malo spočile po vseh ogledih.

No, ker pa o današnjem dnevu in uživanciji na južni obali ne bi rade delale preveč luštov tistim, ki so v deževni Slovenini… Mogoče je res čas, da se dotaknemo cestnin v državah, skozi katere smo se peljale. Ste za kratek pregled naših "cestnih" stroškov?

AVSTRIJA – brez kompliciranja. Avstrijci ti zaračunajo vinjeto za 10 dni – 8,50€. Potem pa še nekatere tunele (Karavanke – 7,50€) oziroma predele s tuneli (11,50€). Vse lahko plačaš z gotovino ali kartico (Visa, Mastercard, Maestro) na samopostrežnih terminalih.

ŠVICA – še manj kompliciranja. Na katerikoli bencinski črpalki lahko kupite vinjeto – okoli 35 €.

LIHTENŠTAJN – nobenega kompliciranja - Cestnin ni.

FRANCIJA – baš smo bogate - vemo da imajo v Franciji plačljive avtoceste in tudi to, da jih upravlja kar nekaj cestnih združb. Načeloma s cestninami ni težav, plačate jih lahko z gotovino ali kartico po sistemu – ob vstopu dobite listek, ob izstopu plačate. Kap vas zadane le takrat, ko ugotovite da je račun peklensko visok in da za pol Francije plačaš skoraj 60 €, če vse sešteješ. In ko se odločiš za izogibanje cestninam je potovanje lepše iz vseh vidikov. Vzemite si čas in se izogibajte avtocestam oziroma cestninam. Vseeno imajo kar precej hitrih cest, po katerih se da na cilj priti v enako spodobnem času.

ŠPANIJA – ista pesem – v Španiji je sistem podoben Francoskemu. Dobiš listek in plačaš. V Španiji smo se ves čas izogibale cestninam. Imajo hitre ceste, ki so sicer nekoliko zdelane, a so brezplačne, čas prihoda na cilj pa se razlikuje za nekaj minut. Na jugu Španije do avtoceste s cestnino pridete šele okoli Valencije. Če si ne ogledate obale in se odpravite direktno do Barcelone in naprej pa se splača plačati nekaj cestnine, saj se čas prihoda lahko tudi podvoji.

PORTUGALSKA – o bože moje- človek ne ve kaj ga je zadelo. Če že najdeš kaj v angleščini, te zbombardirajo z vsemi možnimi informacijami in načini plačil. Portugalci imajo dva različna sistema, kot nam je po neuspelem poskusu povedala gospa na cestninskem okencu. Eden je »normalen« dobiš listek in plačaš. Drugi je avtomatski. Tu pa obstajajo štirje načini plačila. Na nekaj mejnih prehodih lahko svojo kreditno kartico povežete s avtomobilsko kartico. Ta sistem je najbolj enostaven, a težava je v tem, da so ti mejni prehodi res bogu za hrbtom oziroma predaleč od naše začrtane poti. Plačate lahko tudi tako, da si najamete Via Verde kartico – najem stane okoli 6€. Okej, tega se ne gremo. Ostane še ena možnost, da kupite kartice z naloženi, dobroimetjem, ki so povezane z registrsko tablico. No, sistem na spletu te vodi in dovoli da plačaš, pri registraciji kartice pa ne gre več tako gladko. Smsja, ki bi ga morale dobiti ni od nikoder in na koncu smo itak obupale in podarile 10 € cestninski družbi na Portugalskem. No čemu sploh taka zbrka zaradi sistema? Ker so se brihtni Portugalci odločili, da bodo na nekaterih avtocestah ponudili samo avtomatski način cestninjenja in nas tako spravili ob živce. Te podatke lahko najdete tudi na spletni strani AMZS-ja, kjer je natančen seznam teh avtocest. No naše izkušnje so bile pa take, da smo vse lahko plačale z gotovino po klasičnem istemu in da smo zaradi vseh možnih podatkov, ki so na voljo izgubile preveč živcev in 10€.