DAY 19 - Sangria in tapasi

Tokrat smo dan začele v hotelu s petimi zvezdicami. Ne, ne. Nismo še opustile vsakodnevnega taborjenja. Čeprav bi zdaj topla in mehka odeja že prav pasala… Tjaša se je danes zbudila na tleh. Jupi! Prva blazina je spustila. Naj ji ne sledi nobena več! Hitro smo pospravile in zbudile prijazne sosede, ki so nam pomagali prejšnji večer, a se nas očitno niso spomnili. No, upam da vedo vsaj to, da so svetovni prvaki.

Odpravile smo se proti mestu Sevilla. Ker je naša Tjaša še vedno nekoliko počasna, smo se dogovorile, da si ogledamo mesto po parih. Poleg katedrale in obrambnega stolpa Torre del Oro, sva bile daleč najbolj navdušene nad Plazo de Espana, kjer so bili na »kopalniških ploščicah« predstavljeni vsi deli Španije. Res čudoviti detajli na keramiki so kamorkoli pogledaš.

Splezale smo še na razgledno točko nad mestom, imele smo pa nekaj težav z iskanjem vhoda, pri čimer nam je pomagal prijazni prodajalec na tržnici. Razgled je bil čudovit. In ne le razgled. Že sama stavba razgledne točke je fascinantna.

Ker smo bile, kot ponavadi, še vedno za planom, smo se hitro odpravile naprej do Malage. Mesto je čisto drugačno, kot smo jih vajene. Visoke stolpnice, palme in pravi holywoodski pridih. Plačale smo najcenejšo parkirnino do zdaj (30 centov za pol ure) in se pridružile sardelam na plaži, namočile par nog in se hitro odpravile nazaj v notranjost Španije. Plaž bo dovolj na sporedu v naslednjih dneh.

Pot nas je vodila proti Granadi. Po poti smo, kljub našemu prepričanju, da cestnin ni, plačale 5€, čeprav bi se lahko odpravile po minuto daljši poti brez cestnine… No, vemo za drugič, da opcija »izogibanje cestninam« vedno in povsod ostane odkljukana.

V Granadi smo načrtovano preizkušanje tapasov malo zamaknile zaradi čudovite tržnice in velikih oči, ki ne morejo mimo lepih torb, magnetov, začimbnih mešanic in čajev. Splačalo se je čakati. V ulici, polni tapas barov smo našle iskano – najstarejši tapas bar v Granadi (Bodegas Castaneda) a ker so bile vse mize zasedene, me pa smo strašno težko stale, smo zavile k sosedom. Na ulici polni tapasov pač gotovo ne morejo biti zanič. Sagria, vino in pivo so stali 11€, tapasi pa zastonj! Ja, Granada je najbrž še edino Špansko mesto, kjer tapase dobiš na račun hiše. Bili so odlični in definitivno bi se lahko navadile takega načina življenja.

Najbližji kamp se je nahajal v bližini gorovja Sierra Nevada (najvišji vrh Mulhacen meri 3479 metrov, čeprav gorovje sploh ne zgleda visoko in so nas številke res presenetile) . Med postavljanjem šotora in zabijanjem klinov v žive skale smo lahko opazovale oranžne gore, ki jih je grelo zahajajoče sonce. Ker podlaga ni in ni sodelovala, smo pri sosedih »izkopale« kamnito ograjo in šotor privezale na kamne. Še dobro, da imamo Evo, da se loti takih podvigov da nam zagotovi prenočišče… mi bi verjetno obupale in spale v avtu.

Viva siesta!

#spain #roadtrip #imagineroadtrip