DAY 20 - 20 minut poletja

Ena bolj polomljena kot druga. Noč v avtu je pustila posledice. A smo se družno strinjale, da ni bilo tako hudo kot prvič, saj smo očitno navajene že vsega hudega. Parkirišče pred živalskim vrtom v Tallinu je bilo še vedno prazno in odpravile smo se naprej.

Kmalu smo parkirale v mestu in se odpravile na ogled. Staro mestno jedro je res zelo lepo in, kot je povedala naša fotografinja – fotogenično. K temu je pripomoglo tudi super vreme, ki nas je spremljalo čez dan. Naša vodička nas je tudi čisto slučajno pripeljala na tržnico, kjer smo si med gručo turistov lahko pogledale različne izdelke (in omare) iz teh krajev.

Mesto smo čisto prekmalu pustile za sabo in se odpravile naprej. Groza. Že zjutraj smo norele nad čudaškim prometnim režimom in zdaj je bilo še huje. Talnih oznak s puščicami, ki smo jih navajene, ni, prav tako pa Estonci vozijo ko eni voli! In s tem ne bom več izgubljala besed. Odpeljale smo se naprej do kraja Parnu, kjer naj bi si ogledale plažo. Ogromno plažo. Ko smo prišle tja, smo si rekle, da se bomo odpravile naprej in poiskale kaj dostopnejšega. A nas je vročina premamila in odpravile smo se na prostrano plažo, polno mivke. In sardel. Pardon, turistov željnih osvežitve. Osvežitve do kolen. Dlje ni šlo, voda je namreč plitva še daleč v daljavi. Seveda smo vse poslikale in se odpravile naprej proti Rigi.

Na poti smo se mimogrede ustavile na plaži, da jo poslikamo. Okej, ne bo šlo tako hitro, gremo najt kopalke! Voda je bila ledena! Spet tako plitva da se prav mučiš, ker ne moreš skočiti in se osvežiti. Pa prav nič slana in take čudne rumeno oranžne barve. Od mivke. Še malo ležanja na plaži in fotkanja in gremo!

V Rigo smo prispele čez kakšno uro. Prometna ureditev je tudi tu malo čudna ampak smo se znašle. Poiskale smo kamp in ugotovile, da je celoten prostor za kampiranje komajda dovolj velik za naš avto + šotor, zato smo hitro raziskale druge možnosti in našle drug kamp.

Dan se je bližal koncu... lep spoščen dan... Am ne! Bil je lep in sproščen dokler naju Eva ni skoraj razstrelila. Kot ponavadi smo spet pripravile zabavo za naše šotorske sosede, ki niso mogli skriti nasmeha. Menjava plinske bombice je sicer potekala popolnoma umirjeno, a ko gorilnika ni bilo mogoče zapreti, je zavladala panika! Aaaaaaa bejžmo stran, razgnalo nas bo! Pa se režimo in gledamo tisto bombico z večmetrske varnostne razdalje... pa že vse smrdi po plinu... pa razmišljamo če si upamo zraven ali naj raje upravi kampa sporočimo naj prepovejo prižiganje ognja, da ne bo šlo vse v zrak... Haha, no na koncu je Sara le zbrala pogum in zaprla plin. Uf... tole je bilo pa blizu.

Zdaj pa spat!